Slovenija pri pokojninah še daleč od švedskega sistema
7. 4. 2010
Pokojninski sistemi so v članicah EU zelo različni.V večini držav je bistvo sistema pokojnin iz socialnega zavarovanja z zakonom določeno pokojninsko zavarovanje na podlagi osebnih prejemkov, bodisi skupno zavarovanje za vse zaposlene bodisi različna vzporedna zavarovanja v različnih sektorjih ali poklicnih skupinah.
Dodatno javni pokojninski sistem pogosto zagotavlja minimalno zajamčeno pokojnino tistim, ki ne izpolnjujejo pogojev za pokojninsko zavarovanje na podlagi osebnih prejemkov. Ponavadi je taka minimalna zajamčena pokojnina odvisna od vseh dohodkov in premoženja, ki ga ima posameznik, in se zagotavlja iz posebnega pokojninskega zavarovanja za minimalno pokojnino ali pa iz splošnega socialnega zavarovanja.
V nekaterih državah, posebej na Danskem, Irskem, Nizozemskem in v Veliki Britaniji, javni pokojninski sistemi v prvi fazi zagotavljajo pavšalno pokojnino, ki jo dopolnjujejo zasebna poklicna pokojninska zavarovanja na podlagi osebnih prejemkov.
V vseh državah EU se določene oblike pokojnin financirajo s pomočjo mehanizma prispevkov. V večini držav, razen na Danskem in Nizozemskem, del prispevka od plače krije delodajalec, del pa delavec.
V številnih državah, na primer Avstriji, Češki, Estoniji, Finski, Latviji, Litvi, Madžarski, Slovaški in Švedski, večji delež prispevka krije delodajalec. Na Cipru, v Luksemburgu in Nemčiji je delež enakopravno razdeljen med delodajalcem in delavcem, drugje, na primer v Italiji in Sloveniji, pa večji delež krije delavec.
Večina držav s prispevki financira starostne pokojnine iz prvega stebra, določene druge oblike pokojninskega zavarovanja, kot je na primer minimalna ali invalidska pokojnina, pa so ponekod financirane iz državnega proračuna oziroma davkov. To med drugim velja za Francijo, Litvo in Švedsko.
Poklicna in zasebna pokojninska zavarovanja so ponavadi deloma financirana s strani vlade. Stopnja financiranja pa se glede na pokojninske obljube lahko razlikuje zaradi tega, ker se prejemki definirajo bodisi na osnovi pravic, povezanih s plačami in dolžino kariere, bodisi na osnovi plačanih prispevkov.
Nekatere države so plačevanje prispevkov omejile tudi z določitvijo spodnjega in/ali zgornjega praga dohodka. Tako se na primer v Avstriji prispevek plačuje do mesečnega bruto dohodka redno zaposlenega 3630 evrov, na Irskem in v Združenem kraljestvu je določen razpon tedenskega dohodka za plačilo prispevkov, v Nemčiji pa je mesečni prispevni prag 5200 evrov na zahodu države oziroma 4400 evrov na vzhodu.
V veliki večini držav so pokojnine omejene navzgor oziroma navzdol, in sicer bodisi s fiksnim zneskom bodisi z odstotnim deležem za izračun pokojnine. Le manjše število držav ne določa meje, ki je pokojnine ne smejo preseči. Takšne države so Češka, Estonija, Finska, Latvija, Litva, Nemčija in Slovaška.
Vse države pa imajo praviloma določen minimalni znesek, ki ga morajo zagotoviti upokojencem. Edini izjemi pri tem sta Nemčija in Slovaška.
Projekcije samozadostnosti pokojninskih sistemov so razen izjem, kot je na primer Švedska, dolgoročno sorazmerno pesimistične. Kažejo, da pokojninski sistemi dolgoročno ne bodo zmogli bremena naraščajočih izplačil za pokojnine in bodo potrebne nadaljnje reforme.
Na Švedskem je reforma iz leta 1998, ki polno velja od leta 2003, uvedla pokojninski sistem, temelječ na dveh stebrih. Pokojninski sistem je finančno avtonomen in se odziva na ekonomske ali demografske razmere.
Državni pokojninski sistem zagotavlja minimalne pokojnine vsem državljanom v odvisnosti od vseh dohodkov in premoženja posameznika. Polno državno pokojnino prejemajo vse osebe po 40 letih bivanja v državi.
Vir: www.finance.si
